DNEVNIK - moj kažipot in moje sidro

Ali je vadnica prostor, kjer se počutiš domače? Kjer lahko plešeš v svojem ritmu, si vajo prikrojiš glede na svoje trenutne potrebe in počutje? Ali pa je to prostor, ki so ga zate oblikovali drugi in kjer se čutiš ujetnica idej, ki so prišle pred tabo?

V idealnem svetu je vadnica v resnici igralnica! Prostor raziskovanja, kjer sem otrok, ki se igra in hkrati nekdo, ki se sam odloča, kam si želi, da ga pelje naslednji korak.

AMPAK, VČASIH SE MI ZDI, DA …

… se ne poznam dovolj. Težko se mi je ustavit in rešit problem, kadar naletim nanj, še posebno, kadar je povezan z nečim, kar biva globoko v meni. Raje se zamotim, pokličem kolega, grem na kavo, skratka, prekinem proces vadenja in ustvarjanja. Kaj pa če bi razvil orodje, ki bi mi pomagalo izkoristiti ta trenutek neudobja in ga obrniti sebi v prid? Ker v resnici je ravno to tisti trenutek, ko se nekaj v meni premika, ko dobivam možnost za preusmeritev v pravo, bolj avtentično smer svoje vaje, svoje glasbe in svojega resničnega izraza.

OD KOD VSE TE MISLI? IN KAM PELJEJO?

Kot študentka violine, sem vedno iskala nek prostor ali način, na katerega bi lahko obstajala v svetu klasične glasbe, da bi bila iskrena do same sebe in hkrati spadala v svet, ki mi je odpiral toliko lepote in bogastva. Kamor koli sem se obrnila, sem dobila zakladnico znanja, briljantnosti, zgled discipline in požrtvovalnosti. Nekaj pa mi je vseeno manjkalo. Pogled navznoter, odkrivanje moje poti, spodbuda k ugotavljanju, kaj točno me kliče na pot predajanju glasbi. Manjkal mi je pogled na odkrivanje različnih vrst motivacij za rodovitno vadenje, različnih načinov vadenja.

Na srečo sem okoli sebe imela ljudi, s katerimi smo te stvari odkrivali. Ena stvar pa mi je pomagala bolj kot druge.

Pisanje dnevnika.

Moj zvesti spremljevalec je že več kot deset let. Na listu papirja se zbistrijo kaotične misli, pokažejo prioritete, včasih se celo pokaže nezavedno. Vadbeni dnevnik je postal moj kažipot in moje sidro. V trenutku zmede ali apatičnosti imam orodje, ki mi pomaga najt pravo pot za tisti dan, teden ali mesec.

Na neki točki sem se začela spraševat, kakšne vrste pristop k vaji potrebujem danes? Je to preigravanje celega programa, ali pa le počasna vaja. Pregled enega aspekta tehnike, mogoče pa le igra, da se spet povežem s svojim instrumentom? Mogoče je danes boljša vaja od te v vadnici, ta, da grem na sprehod in zbistrim misli? Ali pa da se na drug način kreativno izrazim in tako ponovno poženem kreativne tokove? Mogoče je danes dan za disciplino, za to, da grem čez svoje meje, ker lahko!

Vsi ti uvidi pridejo šele, ko se človek dovolj pozna, da lahko pride do njih. In mislim, da je dnevnik pravi kraj, da se te uvide naučim videti, poslušati in sprejeti. Z rednim pisanjem dnevnika dobim orodje, s katerim lahko osmislim svoje življenje in sproti odvijam klobčič, ki se tako rad pojavi v naših glavah in črevesju, pa tudi v mišicah!

“Samo obvladovanje se začne, ko se naučim biti intimna s svojo notranjo pokrajino.”

// Sarita Walsh

Zato sem ustvarila Odprto vadnico in zdaj še zvezek vadenja, Mojo vadnico.

S tem zvezkom TI želim odpreti vrata v TVOJ svet; svet, kjer najdeš navdih za to, da se izrazi tista najbolj skrita in živa verzija tebe, ki pa se velikokrat izgubi v šumu kolesja življenja in pričakovanj, ki nas vse obdajajo.

Kaj je MOJA VADNICA?

MOJA VADNICA je vadbeni dnevnik, ki ti pomaga razviti tvoj kreativni potencial, ohranja in gradi tvojo disciplino in te ob vsem tem navdihuje za bolj CELOSTEN pristop k vadenju tvojega instrumenta.

Z navdihujočimi citati, vzpodbudami, mislimi, skrbno dodelano estetsko podobo in dovolj prostega prostora za svobodno izražanje, je idealen zvezek za nadebudnega glasbenika, ki v vsakodnevnem procesu potrebuje, red, mir in obilo notranje motivacije.

Za kreativno podobo se skrivajo leta opazovanja sveta - vse fotografije so avtorske - in odkrivanja tistega, kar ga dela živega, polnega, vrednega našega doprinosa in iskanja lepote.